HIMNA DRUŠTVA GROM
(1.ver.)
Mati Mura, dom Pomurje,
s štorkljami letimo,
v nova jutra,
v nove zmage
in se veselimo,
sonca, jutra, ptic,
in vsega kar življenje
v polni malhi nam prinese,
četudi kdaj trplenje.
Takrat gromovnik
s strelo v roki
previhra viharje
s smehom, ki osreči lice
in besedami tolažbe.
Takrat gromovnik
sebe išče v očeh podobnih.
Takrat gromovnik sebe najde
v dihu duš sorodnih.
05.09.2017 Karel Turner
HIMNA GROM
(2.ver.)
Naša mati
je strela,
naš oče je grom,
če telo več ne zmore,
da duša mu zagon.
Prvi je
zadnji
in zadnji je prvi-
slišiš grmenje,
v slogi je moč.
Življenje
je borba
in mi smo življenje,
kdor hodi z nami
nikoli ni sam.
Sestanki, terapije
in dobra volja
za dobro jutro,
moto naš znan.
Izleti na
lepše,
pikniki, sreča,
ko znova začutiš
eno z ljudmi.
Ne govori,
naredi,
iz ust zagrmi,
če jasno je jutro
ali če se temni.
Ne govori,
naredi,
beseda je sveta,
kod zakoraka
gromovniška četa.
18.09.2017. Karel Turner
Sem ter tja se v moj
vsakdan megleno prikrade misel, človek tebe je možganska kap. Bil je siv in
mrzel December, dan pred božičem, ko mi je strela z jasnega ožgala rame in sem
se namesto na božični večerji z najbližnjimi znašel
na intenzivnem oddelku Mursko
Soboške bolnišnice.
Zdaj bosta od tega dogodka minili dobri
dve leti in moje življenje se počasi
vrača v svoj utečen
ritem. Kdo si, kam greš, zakaj si tu? Na ta ontološka vprašanja zna najbolje
odgovoriti človek z tovrstno ali podobno izkušnjo, kot sem jo imel sam. Ne
objokujem svoje usode, ne smilim se samemu sebi, ampak sprejemam izziv. Štiri
urni delavnik se zdi nekomu »zdravemu« mačji kašelj. Mogoče se je
zdel nekoč tudi meni, toda telo te
opozori, da nimaš pete brzine, da voziš
svojo kripo malo počasneje in na krajše razdalje, vendar gre, se premikaš,
mogoče te kdaj, ko je hrib prestrm potisnejo, a
nič ne de. Važno je da kripa gre naprej.
Mogoče sem eden izmed redkih, ki mu je
uspelo z močno voljo, srečo in strokovno pomočjo zapeljati na stare
tire, nikakor pa edini. Stvari si je potrebno zastaviti svojim mejam in
trenutni sposobnostim primerno. Najsrečnejši sem bil takrat v bolnišnici, ko
sem prvič šel sam na veliko potrebo, ali pa ko sem odvrgel berglo. Lahko rečem,
da sem prehodil dolgo pot in da me je še zmeraj strah, da s svojo kripo obležim
v kakšnem jarku, zato poizkušam živeti bolj zdravo, koliko je to pač v mogoče v
tem hitrem življenju.
Karel Turner
