ALLAN POE
Včasih noč je dobra vila,
ki zaziblje nas v sen.
Mnogokrat temačna sila
z grozo kaže se očem.
Tisto noč sem poležaval,
gledal v strop, kadil, bedel . . .
V kotu pajek je prepredal
muho, ki jo je ujel.
Ravno, ko na veke vranec
se prikradal je kot tat,
da odjezdiva v spanec,
krepka pest se loti vrat.
Divje v besni jezi sveti
glasno vprašam: Kdo je to?-
in že dveri čem odpreti,
ko zaslišim: Allan Poe!
Striček, a te luna nosi?
Mar hudiča trosiš zlo?
Davno že na bridki kosi
svetu dal slovo je Poe.
A doma res nimaš zvonca?
Pa kako lepo cinglja!-
na ves glas prekolnem norca,
ki po durih ropota.
Torej fant, na dan z besedo!
Me zanima kdo je to,
ki povzroča v mislih zmedo.
Spet odgovor: Jaz sem, Poe!
Čakaj malo bratec zviti.
Bodi človek, bodi duh,
če že osel moram biti,
kaj razbijaš, nisem gluh!
Vrata mu odprem škripaje,
da zacvilijo v noč.
Zunaj le tema se maje
nežno v vetru zibajoč.
Pa je šel ta tič šaljivi!
Gledam nemo v gosti mrak.
Ta hudiček nagajivi
izpuhtel je nekam v zrak.
Včasih noč je dobra vila,
včasih noč je marsikdo.
Res, lahko bi se zapila,
kakšna škoda, dragi Poe.
(Pesem objavljena v zbirki Porcelanasto nebo 1998. V literarnem nokturno bral Radko Polič - Rac 2004)
1 komentar:
Ker sem rekla, da se bom vrnila sem se tudi vrnila.
Zelo dobra pesem. Rime se lepo zlivajo ena v drugo... pesem je spevna, ritmična.
Vsebina, pa razgibana...te potegne, ker je obarvana tudi s humorjem.
Super!
Lep začetek tedna od Vilinčka!
še pride, nazaj in pokomentiram še kakšno drugo pesem.
Objavite komentar