PAN

PAN

Od sreče utrujen
od sonca zaspan,
kot žarek na dlani
na dvoje razklan.

Rišem po licih
solze in smeh,
med gube grenkobo
in gubice smeh.

Trosim po vekah
na tisoče sanj,
dnevne in nočne
nobenih ni manj.

Le naj se jutro
znova rodi,
v rosi umito,
spočitih oči.


(Pesem je objavljena v zbirki Porcelanasto nebo 1998. Je tudi uglasbena na zgoščenki Daleč je in na zgoščenki skupine Posodi mi jurja)