ekspresija -e ž (i)
knjiž. kar izraža ali vzbuja čustveno prizadetost:
Nič kaj dosti meditativni cikel štirivrstičnic iz leta 2004, ki bodo dolgo, mogoče tudi vso večnost, čakale na svojo utelešenje tudi v knjižni obliki.
EKSPRESIVNE MEDITACIJE
Izginjajo v jantar namišljeni kipi,
roko iztegnem proti obrazu.
Prasnov počiva na mizi kamniti -
rja in patina združena v času.
Rukajo solze v deblo tišine,
na stenah visijo granitni jeleni,
reže otožnost - plen bolečine,
v oble in ostre robove jeseni.
Naraščajo reke znotraj omame,
vsak svoje vesla ceni in hvali -
neusmiljena drža senc na pohodu,
v barki, ki tone proti pozabi.
I. Obrisi
Izsanjani kraji ob vznožju branikov,
gibljiva črnina zatisnjenih vek,
iztegnjena roka med pikom in sikom,
ki seže boječe v zabrisano sled.
Panično misel s pogledom ošine
magično karto, ki izginja na mizi,
šilce prilijem nebeške modrine,
za mrkimi škisi temnijo obrisi.
Čuječnost se kuje v rumeni svetlobi.
Razklenjena noč ob svitu zadiha.
Zavozlane besede v mračni tesnobi,
odjeknejo nemo na ustnicah krika.
* * *
Večno vprašanje, si ali nisi,
shojene blodnje po znanih poteh.
Zgodba o kamnu, travi in ptici,
s figo v žepu in blefi v očeh.
Enake posode natrpajo brezno -
kazalec, ki meri usodi v oko.
Vihteti nasajen razžarjeno žezlo,
ali pojoč žvrgoleti v uho ?
Razumeš naučen, napaka značaja.
Namigi so jasni, slika temni.
Procesija vrabcev čeblja pesem vranu,
za njimi pa tečejo shirani psi.
* * *
Zgrajeno iz blatnih opek zalezuje,
ob oknu temačnem pripeto na šipo,
v tišini oko sesedene čute,
misel klonira zamišljeno piko.
Črta je vonj pasjih dni brez zamika,
lajež odmeva in glasba iz bara,
kdo komu okvir, kdo komu je slika,
sprašuje podoba, ki več se ne stara.
Sled smo, stopinja na točki mrazišča,
ene in iste besede rjovenja.
Kdor išče ta najde prazna dvorišča,
nešteto odtisov - morda hrepenenja.
II. Skice prekinitve
V nežnost pogubno naj krešejo iskre,
koraki, premori, prižgan žaromet -
razgaljene skice, begotne ceste,
bežanje, zalomi, upor ali beg ?
Kalni pogledi, brezmočno drvenje,
bučavost kolesja, zatiskanje vek -
večni ujetnik rjoveče samote,
spojitev v eno, nor ali slep?
Valovi tišine šuštijo zanosno.
Ledena notranjost ali odsev?
Iščem besede raztrgane v drobce,
v nežnost, v nežnost ugaša refren.
* * *
Bežeč pred lučjo prisluhnem šansonu,
ki lomi, razdvaja uho in telo,
na stojnici sanj pa pesnik prodaja
izpraznjene mehe za suho zlato.
Nocoj ali jutri vsebina izpljune
enolično momljanje v napadih časti -
slovesno tolažbo izpete strune
ki več ne poje, edino zveni.
Norim resnicam, kot zakrite vsebine,
času ,kot luknjast kalup,
umazani solzi, tolažba dvojine
in goli samoti mogoče obup.
* * *
Ne vrnem nikoli se v igro zgubljeno
brez drznosti žejne, ki lomi zobe
in reže po kosih spone bedenja -
zgrešenemu času kljuje v oči.
V medli svetlobi, vek uročenih,
v igle, bodice zavita je strast.
Čar poželenja ni hrepenenje,
moramo zreti naravnost v obraz.
Prebijam somrake skoz jaške vsakdana,
na golem papirju slečen še jaz,
ki ga razjeda norčavost smehljaja -
obrabljena čutnost napihnjenih fraz.
* * *
Pretrgane niti nežnosti čiste
se spletajo v kite, samota duši.
Kaj mi ostaja, le kujave misli,
ko opazujem gnezdišča ljudi.
V prizmi kristalni pa črni demoni
v daljnem kraljestvu izkrivljajo čas,
betonskemu srcu je struna na liri
tujka in tujek, odvečni balast.
Pridite maske norčavih obrazov,
ko reka naraste in poči ekran.
S smehom in jokom molk se mesari,
reže, razjeda lupine iz sanj !
* * *
Druščina z vinom besede pretaka -
zategli tresljaji gromkih siren,
vendar ne čujejo vlaka ki čaka,
zazidan v prostor sprtim ljudem.
Gluhota src cimi stotera nasprotja
iz sodov pa sikajo gnile brvi,
nihče ni preplezal slike v zrcalu,
izplul v neznano in združil luči.
Grizli so tja vse do mehke sredice,
slepemu konju se gleda v srce,
če levo nastavi in desno ti lice,
noge mu spodviješ, ima še zobe.
* * *
Vabi mamljiva te večnost trenutka,
mrzel dih vetra in žgoče tesnobe,
leživa v travi - preproga občutka,
na vajetih ran in grenke sladkobe.
Nič ne ustavi molekul, atomov,
vsi čuti gorijo, korak je mehak,
v praznini drhtijo vlakna podkožja,
curek se steka, okus je grenak.
In senca izmika zrcalne blodnje
spet krešejo iskre pogubo očem,
v nežnost, v nežnost, tihi glas zove,
ne sahne, ne gasne nikoli zatem.
III. Tangente
Na ničevi točki vijugajo čuti,
usmrajenih vencev nikoli odveč,
kar je utrjeno z močnimi strupi
na dvoje preseka kozmični meč.
Kraspajo črvi v staranje kože,
z meglo obdani, da sonce trohni -
vljudnost lažniva na koncu hodnika,
bela svetloba, ki v črno žari.
In padamo vase, v blede privide,
v groznem prostoru rojevamo dan,
obrežje pa tuli polno spominov,
prišel si in pojdeš venomer sam.
* * *
Premika se sila skoz misli otrple,
jezdec na konju zakriva obraz,
zguljen nahrbtnik, kjer se stikata črti,
tovori besede, da je še čas.
Brezmočna sredina, curek norosti,
nikdar ne pozidam do konca gradu,
z zidaki kesanja, z besedo oprosti,
preveč je v meni oči in sramu.
Bežim v zavetje samotnega svita
skoraj razpadel vodikov atom -
učlovečena duša mrtvega lika,
ki dvomi, da je dvomila v dvom.
* * *
Kdaj dati, kdaj vzeti, tolče krepelo.
Balinaj z verzi, razprši ostrino,
saj če bobni bo tudi grmelo,
iz tebe iz mene cmeravo bo lilo.
Brez kalnih voda iz kipeče globine,
preproste besede z žarki miline,
na vrhu tangente iz praha vrtinca
lahkotno zapleše naj noga iz svinca,
ker sence smo niča, neumno trobilo,
brez konca in kraja boleče slepilo -
hladen cinizem navadnega norca,
ki poneumlja psoglavce sred dvorca.
(Leto 2004)
